Nong Khiaw ima zavidljivo lokacijo. Lezi na brezini reke Nam Ou, v objemu stevilnih zakraselih vrsacev. V okolici kar mrgoli jam - vecina popotnikov je navdusenih nad vsako luknjo v steni, a mene kot fizicnega geografa po dusi niso ravno prepricale.
Naslednji dan sem se odpravil v bliznjo vasico Muang Ngoi. Dostop je mogoc samo z colnom - v vasi ni avtomobilov (ga tudi ne bi imeli za kaj uporabljati - imajo namrec samo eno cirka 200m dolgo "cesto") niti elektrike cez dan. Zvecer za 3 ure zazenejo agregat, ki osvetli celo vas. Ob 10h, ko ugasnejo luci, pa smrtna tisina - saj nimas kaj drugega kot da gres spat. Izjemno zanimiva se mi je zdela sledeca kontradiktornost: vse delajo na star, povsem tradicionalen nacin (nosijo drva, nosijo tradicionalna oblacila, kuhajo na ulici), a obenem imajo skoraj vsi mobitele.
Luang Prabang naj bi bilo najlepse azijsko mesto. Uvrsceno je na seznam UNESCOtove svetovne dediscine. Mesto je res lepo urejeno (vidis lahko celo kose za smeti, urejen odvoz odpadkov, pometanje ceste - kar je drugje skloraj nemogoce videti) in ima nek poseben utrip. Celoten stari del mesta, ujet med reki Mekong ter Nam Khan, je bil zgrajen ali preurejen v casu francoske okupacije. Zanimivo je bilo videti pohod menihov ob zori (bilo jih je krepko preko sto) po hrano in tudi gric nad mestom (Phu si) z vsemi podobami Bude se mi je kar dopadel. Mesto mi je bilo vredu, a mi je dalec od najljubsega, kar sem jih do sedaj videl - Luang Prabang je za moj okus precec turisticen in francoski (vkljucajoc francoski arhitekturni stil in prestevilne francoske turiste).
Z francoskimi bodocimi doktorji smo izvedli izlet do slavnih slapov Tat Kuang Si - vredu rec za pogledat! Imeli smo le malo smole, saj je slap imel prevec vode (prejsne dni je kar konkretno dezevalo) in nismo mogli videt stevilne lagune na vrhu slapu, saj so se spremenile v reko. Napad pijavk pa smo tudi preziveli - kar boli, ko ti ta zival zacne piti kri.
Migracija na jug je v polnem teku. Po 12 urah nocne voznje sem v prestolnici, zvecer pa zoper na nocni bus do mesta Pakse (nekih 16 ur voznje).
Danes je nedelja ... bi skoraj ubijal za klasicno nedeljsko kosilo ali pa narezek pri mami! Nic, grem na rizeve nudlje ... spet :)
P.S.: Drzte pesti za lepo vreme na jugu! (kolikor slisim od drugih popotnikov na jugu dezevna doba kar fino kaze svoje zobe).
Naslednji dan sem se odpravil v bliznjo vasico Muang Ngoi. Dostop je mogoc samo z colnom - v vasi ni avtomobilov (ga tudi ne bi imeli za kaj uporabljati - imajo namrec samo eno cirka 200m dolgo "cesto") niti elektrike cez dan. Zvecer za 3 ure zazenejo agregat, ki osvetli celo vas. Ob 10h, ko ugasnejo luci, pa smrtna tisina - saj nimas kaj drugega kot da gres spat. Izjemno zanimiva se mi je zdela sledeca kontradiktornost: vse delajo na star, povsem tradicionalen nacin (nosijo drva, nosijo tradicionalna oblacila, kuhajo na ulici), a obenem imajo skoraj vsi mobitele.
Luang Prabang naj bi bilo najlepse azijsko mesto. Uvrsceno je na seznam UNESCOtove svetovne dediscine. Mesto je res lepo urejeno (vidis lahko celo kose za smeti, urejen odvoz odpadkov, pometanje ceste - kar je drugje skloraj nemogoce videti) in ima nek poseben utrip. Celoten stari del mesta, ujet med reki Mekong ter Nam Khan, je bil zgrajen ali preurejen v casu francoske okupacije. Zanimivo je bilo videti pohod menihov ob zori (bilo jih je krepko preko sto) po hrano in tudi gric nad mestom (Phu si) z vsemi podobami Bude se mi je kar dopadel. Mesto mi je bilo vredu, a mi je dalec od najljubsega, kar sem jih do sedaj videl - Luang Prabang je za moj okus precec turisticen in francoski (vkljucajoc francoski arhitekturni stil in prestevilne francoske turiste).
Z francoskimi bodocimi doktorji smo izvedli izlet do slavnih slapov Tat Kuang Si - vredu rec za pogledat! Imeli smo le malo smole, saj je slap imel prevec vode (prejsne dni je kar konkretno dezevalo) in nismo mogli videt stevilne lagune na vrhu slapu, saj so se spremenile v reko. Napad pijavk pa smo tudi preziveli - kar boli, ko ti ta zival zacne piti kri.
Migracija na jug je v polnem teku. Po 12 urah nocne voznje sem v prestolnici, zvecer pa zoper na nocni bus do mesta Pakse (nekih 16 ur voznje).
Danes je nedelja ... bi skoraj ubijal za klasicno nedeljsko kosilo ali pa narezek pri mami! Nic, grem na rizeve nudlje ... spet :)
P.S.: Drzte pesti za lepo vreme na jugu! (kolikor slisim od drugih popotnikov na jugu dezevna doba kar fino kaze svoje zobe).
Ni komentarjev:
Objavite komentar