potopis: Kirgizija, Kitajska in Pakistan

Številna jezera, neskončne zelenice, nomadizem in uzbeška prijaznost = Kirgizija.

Arabščina na vsakem koraku, nudli, Takla Makan in etnične manjšine = Xinjiang, Kitajska.

Marelice, Attabad jezero, trekingi, KKH in Punjab = Pakistan.


Vse to in še več v nedeljo, 15. 12. 2013, ob 19ih v KULT KLUB BLED.
Vstop prost!

Xinjiang, Kitajska.

新疆维吾尔自治区

Xinjiang Uyghur Autonomous Region

Xinjiang avtonomna regija

avg13

glavni trg Kasharja

Rdeče, Kirgizija

avg13 
Жети-өгүз  & Сказкa, Кыргыз Республикасы
(Jeti-Oguz & Skazka, Kirgizija)

Jezera in jezera, Kirgizija

Kirgizija, avg13

Ala-Köl

Punjab, Pakistan.

Za kontrast mesecu in pol sprehajanj na nadmorski višini 2000 - 4000 m sva za zadnjih 10 dni izbrala nižinsko in ravninsko pokrajino Punjab (Peterorečje). Po dolgem transportu iz gora smo v Rawalpindi (Pindi) prispeli nekaj čez polnoč. Skrajno neugodna ura za iskanje hotela v mestu, kjer večina (sploh cenovno sprejemljivih) namestitev tujcev ne sprejema. Tako sva (najprej nekoliko skeptična) sprejela ponujeno nastanevitev pri enem izmed sopotnikov doma. Vojak, ki je po 5 mesecih vračal iz nemirnega vojnega obmocja Linije kontrole (' Line of Control') med Indijo in Pakistanom je delo gostitelja opravil vrhunsko.

Baltistan in pot v vročino, Pakistan

Baltistan je eno najlepših območij v Pakistanu. Pokrajina kar nekaj osemtisočakov (tudi K2, druge najvišje gore sveta), med njimi raztezajoče se neštete ledeniške doline in mestoma široka dolina reke Ind je bila do 80ih let precej izolirana. Pakistan je takrat ob reki Ind zgradil cestno povezavo. Dostopnost območja je še danes v precejšni meri odvisna od stanja ceste ali pa vremena - letala v slabem vremenu ne vzletajo. Tako precej lahko nadzorujejo pretok ljudi in ohranjajo Baltistan miren in varen. Samo med Jaglotom (naseljem, v bližini katerega se stikajo tri visoka gorska sveta: Karakorum, Hindukuš in Himalaja) in mestom, kjer se dolina Inda občutno razširi so štiri policijske kontrole, kjer je 'entry' tujcev in kontrola domačinov.

Policija in festival, Pakistan.

Junija 2013 so pakistanski Talibani, obleceni v pakistanske policiste, v Nanga Parbat Base Campu ubili 10 alpinistov razlicnih narodnosti. Z doticno potezo so vnesli nasilje pregovorno zelo varna `Severna obmocja` in prvic za zrtve izbrali tujce. Nekatere drzave so svojim drzavljanom posledicno prepovedale potovanja v Pakistan. Kanadcan, ki je dve leti planiral kolesarjenje po KKH, nama je v Tashkurganu razocarano razlagal, da ni bilo variante, da bi dobil vizo. Kasneje je najverjetneje odkolesaril v Kirgizijo. Stevilni so potovanje po incidentu zaradi varnosti odpovedali. In tako se je ze tako skromno stevilo turistov se dodatno znizalo. Lastnik Netcafeja iz Gilgita nama je rekel, da sva njegova prva letosnja gosta (pa je sezona v bistvu ze mimo!).

Hunza in Rakaposhi Base Camp, Pakistan.

Novembra 2011 je bil Karimabad (dolina Hunze) tri dni pod gostimi oblaki in brez elektrike. Topoli so bili sicer simpaticno rumeni, a verjamem, da bi bili v soncu se lepsi. Pred dnevi je bila situacija povsem drugacna.

Sost in Atabad Lake, Pakistan

Sost je eno najbolj simpaticnih obmejnih mest, kar sem jih obiskal. Glavna ulica, v bistvu KKH, je polna trgovinic, restavracij in cajnic. V mestecu so samo moski - zenske skrbijo za hiso in otroke v visje lezeci vasi. Tujcev je zelo malo in ponavadi ne ostanejo vec kot noc, cakajoc na transport bodisi proti Hunzi ali na Kitajsko. Mogoce so ravno zato bili najinega vecdnevnega postanka toliko bolj veseli: v hotelu so nama prvi vecer v sobo prinesli jabolka, drugi vecer pa postregli zastonj vecerjo (riz s piscancem je ostal od popoldanskega predvolilnega srecanja). Natakarju bliznje restavracije sva se s kartanjem in iskrenimi nasmehi tako prikupila, da naju je dobesedno tiscal skozi vrata, ko sva vztrajala, da placava kosilo, in ves cas ponavaljal: `you`re our guest!!`.

Karakoram Highway, Kitajska.

Karakoram Highway (KKH) je 1200 km dolga cestna povezava  med Kashgarjem (Kitajska) in Rawalpindijem (Pakistan). Cesta je bila zgrajena v 60. in 70. letih 20. stoletja kot simbol kitajsko-pakistanskega sodelovanja. Povezava je bila uradno odprta leta 1982. Socasno so obmocje `Northern Areas` odprli tudi za turizem, a le do kraja Passu. Prehod preko mejnega prelaza, Khunjerab Pass, in nadaljevanje poti do Kashgarja je za turiste mogoc od maja 1986.

Kashgar, Kitajska.

Kashgar (Kashi) je najbolj zahodno kitajsko mesto. Kitajsko mesto? Formalno ze, a po samem izgledu mesta bi ga prej uvrstili na Bliznji vzhod. Oaza je bila dve tisocletji ena glavnih postojank na Svileni cesti.

Uzbeki in pot do meje, Kirgizija.

Jug Kirgizije je etnicno veliko bolj raznolik kot sever, kjer Kirgizi tvorijo vecinsko prebivalstvo. Drugo najvecje mesto, Osh, lezi zgolj nekaj kilometrov od Uzbekistana. Prebivalstvo tako veliko bolj gravitira proti uzbeski dolini Fergana kot proti glavnemu mestu, Bishkeku. V mestu so si nasli dom tudi stevilni Tadziki. V trejem najvecjem mestu, Jalal Abadu, Uzbeki predstavljajo dve tretjini prebivalcev. Ti so od Kirgizev precej drugacni - predvsem bolj socialni. Njihove chaikane so nadvse prijetne. Kako zgleda druzinsko zivljenje Uzbekov sva spoznala v Arslanbobu. Z razliko od Kirgizev, ki na podezelju zivijo v jurjah in/ali starih predelanih vagonih tovornih vlakov, so si ti na tem obmocju zgradili velike hise z ogromnimi, zelenimi notranjimi dvorisci.

Trojni K

Kirgizija, Kitajska in Karakoroum Highway (Kitajska + Pakistan); 28. 7. - 1. 10. 2013.

Datum odhoda je bil do tri dni pred odhodom neznanka. Pakistan je zaradi incidenta pod Nanga Parbatom konec junija zacasno ustavil izdajanje turisticnih vizomov. Ni se vedelo ali za tri dni ali tri mesece. Ko sva potne liste po mesecu in pol, le tri dni pred potovanjem, dobiva v roke na letaliscu Ronchi, je sledila misija kitajska viza v eni uri.

Neskončne zelenice

Spomin na treking na Bokor Hill Station (Kambodža) je še vedno še kako živ. Kombinacija "prepovedanega" in nekaj povsem novega. Meni povsem novo je bilo namreč okolje - pravi tropski deževni gozd.
Lanskoletno (deloma tudi letošnje) večmesečno vandranje po presušenih pokrajinah je dobilo epilog z večdnevnim "kamela trekingom" v pravo puščavo, in sicer puščavo Thar v Indiji. Kako po polžje gre treking na višini 5500 m sem najbolje spoznal v objemu gora Annapurne. Da so sledi sredozemskega trnatega rastja na koži vidne tudi po več mesecev me je naučila ciprška delovna misija. Nauk: najkrajša pot ni nikoli najhitrejši in najmanj boleča! Kako zgleda treking, ko dnevne temperature ostanejo cel dan krepko pod lediščem, smo okusili jeseni na Finskem. Prav poseben občutek je iti po vodo s sekiro - potrebuješ jo namreč, da vsakič sproti razbiješ led.

Čas je za treking v spet novem okolju. Čas je za neskončne stepe.

vir: googleimages

Zgornje slike so zgolj za gušt. Več podobnih, mojih, pa jeseni!