Kirgizija, Kitajska in Karakoroum Highway (Kitajska + Pakistan); 28. 7. - 1. 10. 2013.
Datum odhoda je bil do tri dni pred odhodom neznanka. Pakistan je zaradi incidenta pod Nanga Parbatom konec junija zacasno ustavil izdajanje turisticnih vizomov. Ni se vedelo ali za tri dni ali tri mesece. Ko sva potne liste po mesecu in pol, le tri dni pred potovanjem, dobiva v roke na letaliscu Ronchi, je sledila misija kitajska viza v eni uri.
Po vseh pravilih in striknostih kitajske ambasade v Ljubljani misija nemogoce. Ekspresna viza je sicer mogoca, a ne za tiste, ki zaprosajo prvic. A razbuljiva zgodba o hitri voznji iz letalisca (potne liste sva v Italiji dobila nekaj pred deveto, za izdelavo ekspresne vize pa bi bilo potrebno oddati dokumente v Ljubljani do 9h30) in jokanju o pomanjkanju denarja za nakup se ene enosmerne karte za tri dni kasneje, sta nama proti postenemu doplacilu prinesli novo nalepko v potni list.
S. in L. sta v Kirgiziji prileteli tri tedne pred nama in sta tako ob najinem prihodu ze poznali pristope in trike. Tako je bil zacetek prav lahek, miren in nezmeden. V nekaj dneh sva uspesno opravila `snelkurs` ruscine. Te dni se ne meniva vec samo kaksna bo cesta, cena prevoza ali vreme. Iz dneva v dan se uspesnejse pogajava in razpravljava. Grenak je bil edino le priv obisk bazarja, Osh bazarja v Bishkeku. Bil sem namrec oropan ... in to s strani policije! Za 3000 somov, cca 50 E. Policist me je na bazarju prijel za ramo in me poklical v kontejner, rekoc da gre za pregled za droge. Temeljito mi je zacel pregledovati mali nahrbtnik. Naenkrat so me pregledovali trije in pozornost sem namenil tistima, ki sta ogledovala fotoaparat in vohala denarnico z 600$. Nisem pa opazil, da je medtem tretji iz druge denarnice, v kateri je bilo drugih 600$ razmenjanih v some, kirgizijsko valuto, iztegnil tri tisocake. Drog seveda ni bilo in lahko smo odsli. Ni mi dalo miru in cez dobro uro sem se enkrat prestel denar. Bilo ga je premalo. Sveto preprican sem bil, da vem kdo mi ga je okradel in se bolj, da tega denarja nikoli vec ne bom videl. Verjamem, da S. tudi. A je vseeno optimisticno rekla, da bomo poiskali policiste in jim povedali koliko denarja sem bil (imel sem izpisek o menjavi denarja izpred dveh ur), koliko ga imam sedaj in da vmes nisem nic kupil. Ko razlaga dvema policistoma - vsaka cast za izpiljeno ruscino in naspicen jezik - tretji stopi do mize in dokaj neocitno vrze pod mizo tri tisocake. Ko pokazem na njih, recejo, da so ocitno med pregledom padli na tla in nam kislih nasmehov zazelijo lep dan.
Niso pa samo policisti mahnjeni na denar. Zal je to nacionalni sport. S sigurnostjo lahko trdim, da kaj takega se nisem dozivel. Pred dnevi sva iskala prevoz iz jezera Songkul v dolino; gre za priblizno 60 km, sicer slabe gorske ceste. Izhodiscna cena skupine lokalnih / kirgizijskih turistov za sedez v njihovem avtu je bila 1000 somov, cca 15 E / na osebo. Pogajanja so se z njimi izjalovila - so pokazali, da naj greva pa pes. Seveda nisva sla, saj sva enega mozakarja, ki je moral po svoje turiste v dolino, prepricala za 600 somov za oba. V dolini sva nato dvignila prst za proti Narynu. Za nase razmere neobicajno, a tu povsem normalno je, da najprej prasas za ceno, saj stopanje ne bo poceni, kaj sele zastonj. Stric pravi, da bi za 85 km od vsakega rad 1000 somov, torej 15 E (kljub temu, da so ze stirje v avtu). Ko predlagam precej nizjo cifro samo zaloputne z vrati in hitro odpelje. In tudi ljudje v jurtah - dokler nekaj ne kupis, nasmehov in prijaznosti ni.
A pricakovanja so na nek nacin uravnovesena - ce sem vec pricakoval od ljudi, sem od narave precej manj. Ta je naravnost osupljiva!
Datum odhoda je bil do tri dni pred odhodom neznanka. Pakistan je zaradi incidenta pod Nanga Parbatom konec junija zacasno ustavil izdajanje turisticnih vizomov. Ni se vedelo ali za tri dni ali tri mesece. Ko sva potne liste po mesecu in pol, le tri dni pred potovanjem, dobiva v roke na letaliscu Ronchi, je sledila misija kitajska viza v eni uri.
Po vseh pravilih in striknostih kitajske ambasade v Ljubljani misija nemogoce. Ekspresna viza je sicer mogoca, a ne za tiste, ki zaprosajo prvic. A razbuljiva zgodba o hitri voznji iz letalisca (potne liste sva v Italiji dobila nekaj pred deveto, za izdelavo ekspresne vize pa bi bilo potrebno oddati dokumente v Ljubljani do 9h30) in jokanju o pomanjkanju denarja za nakup se ene enosmerne karte za tri dni kasneje, sta nama proti postenemu doplacilu prinesli novo nalepko v potni list.
S. in L. sta v Kirgiziji prileteli tri tedne pred nama in sta tako ob najinem prihodu ze poznali pristope in trike. Tako je bil zacetek prav lahek, miren in nezmeden. V nekaj dneh sva uspesno opravila `snelkurs` ruscine. Te dni se ne meniva vec samo kaksna bo cesta, cena prevoza ali vreme. Iz dneva v dan se uspesnejse pogajava in razpravljava. Grenak je bil edino le priv obisk bazarja, Osh bazarja v Bishkeku. Bil sem namrec oropan ... in to s strani policije! Za 3000 somov, cca 50 E. Policist me je na bazarju prijel za ramo in me poklical v kontejner, rekoc da gre za pregled za droge. Temeljito mi je zacel pregledovati mali nahrbtnik. Naenkrat so me pregledovali trije in pozornost sem namenil tistima, ki sta ogledovala fotoaparat in vohala denarnico z 600$. Nisem pa opazil, da je medtem tretji iz druge denarnice, v kateri je bilo drugih 600$ razmenjanih v some, kirgizijsko valuto, iztegnil tri tisocake. Drog seveda ni bilo in lahko smo odsli. Ni mi dalo miru in cez dobro uro sem se enkrat prestel denar. Bilo ga je premalo. Sveto preprican sem bil, da vem kdo mi ga je okradel in se bolj, da tega denarja nikoli vec ne bom videl. Verjamem, da S. tudi. A je vseeno optimisticno rekla, da bomo poiskali policiste in jim povedali koliko denarja sem bil (imel sem izpisek o menjavi denarja izpred dveh ur), koliko ga imam sedaj in da vmes nisem nic kupil. Ko razlaga dvema policistoma - vsaka cast za izpiljeno ruscino in naspicen jezik - tretji stopi do mize in dokaj neocitno vrze pod mizo tri tisocake. Ko pokazem na njih, recejo, da so ocitno med pregledom padli na tla in nam kislih nasmehov zazelijo lep dan.
Niso pa samo policisti mahnjeni na denar. Zal je to nacionalni sport. S sigurnostjo lahko trdim, da kaj takega se nisem dozivel. Pred dnevi sva iskala prevoz iz jezera Songkul v dolino; gre za priblizno 60 km, sicer slabe gorske ceste. Izhodiscna cena skupine lokalnih / kirgizijskih turistov za sedez v njihovem avtu je bila 1000 somov, cca 15 E / na osebo. Pogajanja so se z njimi izjalovila - so pokazali, da naj greva pa pes. Seveda nisva sla, saj sva enega mozakarja, ki je moral po svoje turiste v dolino, prepricala za 600 somov za oba. V dolini sva nato dvignila prst za proti Narynu. Za nase razmere neobicajno, a tu povsem normalno je, da najprej prasas za ceno, saj stopanje ne bo poceni, kaj sele zastonj. Stric pravi, da bi za 85 km od vsakega rad 1000 somov, torej 15 E (kljub temu, da so ze stirje v avtu). Ko predlagam precej nizjo cifro samo zaloputne z vrati in hitro odpelje. In tudi ljudje v jurtah - dokler nekaj ne kupis, nasmehov in prijaznosti ni.
A pricakovanja so na nek nacin uravnovesena - ce sem vec pricakoval od ljudi, sem od narave precej manj. Ta je naravnost osupljiva!
oo. spet bo potopis! super! in naj se nadaljuje v bolj "pošteni" družbi ;)
OdgovoriIzbriši