Mjanmar #2

"Ow white faces! I havent seen a white face for more then 3 weeks!" naju je bil prav otrosko vesel Romun, ko smo se srecali na glavni avtobusni postaji v Mandalayu. In glej, potozil je o ravno istih stvareh, kot sem jih nakazal ze jaz v prejsni objavi - biti turist v Myanmaru ni (vec) poceni. Pivo je bilo dve leti nazaj 400kyatov, danes je 1600K, nekdo naj bi pred dvemi leti kupil parcelo za 5000USD, danes pa je baje vredna 100 000USD. Cene transporta pa so seveda dvojne - tiste za turiste so za 10x ali vec visje kot tiste za domacine.
Po Mandalayu in Mingunu sva se odpravila v Pyin u Lwin, poletno rezidenco vladajocih. Na nadmorski visini 1070m se je vsaj lahko dihalo. In ceprav Lonely planet, WikiTravel in pokvarjeni hotelski usluzbenci pravijo, da do Hsipawa ni avtobusov, sva se tja peljala ravno z njim - s klasicnim, lokalnim, ki ima se funkcijo dostave in postarja. Zadnji dve tretjini busa sta bili povsem zalozeni z jajci, bananami, avtodeli itd. Sedezi so bili tako umazani in smrdeci, da je bilo nujno potrebno namociti cisto vse cunje. Hsipaw je odlicno izhodisce za hojo - po 7 urah setanja med rizevimi polji, nestetih preckanjih rek, sprehodu po monsunskem gozdu, obisku tipicnih Shan vasic se je Myanmar beer nadvse prilegel! :)
Voznja z vlakom si zasluzi poseben odstavek. Vzela sva najnizji razred, da vidiva kako to pri njih zgleda. Za 150km smo rabili ... ja, bravo, uganil si - 14 ur. Klopce v vagonu so bile lesene in vagon je bil cisto poln raznovrstne robe. Na sosednji klopi je bila zenska, ki je s seboj tovorila preko 200 ananasov, ki smo jih nalozili skozi okno. Skoraj vsi moski so bili zadeti - od zvecenja tistih listev, po katerih pljuvas rdece. Nekaterim to ni bilo dovolj in so se ga se nazgali s smesno poceni rumom. Prigod ni manjkalo - od prerekanj do pretepov. Dogodek voznje je bil nedvomno sledec: kaj je bil razlog za prepir tako ali tako nisva razumela, sva pa sklepala, da je verjetno neki poba poskusal nekaj ukrasti neki zenski, ki je seveda naredila cel halo. Cel vagon je z zanimanjem spremljal sov ... potem pa je moski nenadoma skocil z vlaka; saj ne da bi drveli kot japonski vlak, a ravno pocasi se pa tudi nismo peljali.
Clovek se vsega hudega navadi, a toplega snopca zjutraj se mi nikakor ne uspe.

P.S.: Brez skrbi, nevarnosti podhladitve ni, saj smo imeli zadnje dni v Baganu prijetnih 45 stopinj.