Baltistan je eno najlepših območij v Pakistanu. Pokrajina kar nekaj osemtisočakov (tudi K2, druge najvišje gore sveta), med njimi raztezajoče se neštete ledeniške doline in mestoma široka dolina reke Ind je bila do 80ih let precej izolirana. Pakistan je takrat ob reki Ind zgradil cestno povezavo. Dostopnost območja je še danes v precejšni meri odvisna od stanja ceste ali pa vremena - letala v slabem vremenu ne vzletajo. Tako precej lahko nadzorujejo pretok ljudi in ohranjajo Baltistan miren in varen. Samo med Jaglotom (naseljem, v bližini katerega se stikajo tri visoka gorska sveta: Karakorum, Hindukuš in Himalaja) in mestom, kjer se dolina Inda občutno razširi so štiri policijske kontrole, kjer je 'entry' tujcev in kontrola domačinov.
Največje mesto, Skardu, odlikujejo noro gostoljubni prebivalci. Ko pristaneva na obisk in čaj in kasneje odkloniva, da tam tudi prespiva ... naju možakar pospremi nazaj v mesto in zbaranta ceno najinega hotela, medtem ko je žena dala 'za na pot' pol kg suhih marelic (brez peške) in dodatne pol kg takih s peško (to lahko zdrobiš - notri je nekaj podobnega mandlju, a mogoče celo okusnejše).
Vasica Bara v bližini mesta Khaplu je bila sijajen primer premišljene rabe tal. Teraso Inda so si vaščani razdelili in uredili namakalni sistem. Da ženske med celodnevnim delom na polju ne bi zapostavljale Alaha, so jim med njivami in nasadi zgradili kar štiri majhne mošeje. Hiše so v precejšnem pobočju, ki je v veliki meri terasiran in posajen s sadnim drevjem. Zelenice daleč nad vasjo pa služijo kot poletni pašnik za živino.
Treking po dolini Hushe sva začela pod vasjo Machulu. Pozno popoldan pa sva nameravala med hojo ustaviti jeep, ki gre enkrat dnevno do zadnje vasi v dolini. Vreme je bilo super, šolarji kot vedno nasmejani, policist na 'entry' prijazen - največje legende pa so bili starčki, ki so prenavljali staro leseno mošejo. Ni se nama pretirano mudilo s čaja, saj sva vsak čas pričakovala jeep. Potem pa sva hodila še eno uro, pa še eno ... počasi se je začelo temniti in ko so še zadnji žarki zapustili Mashebrum sva dojela, da ga očitno ne bo. Čas za ... 1,2, šotor postavljen.
Iz vasice Hushe je zgolj ura in pol hoje do lepe planine Humbrok. Zagnala sva se v nasprotni breg, saj so nama v dolini povedali, da je tam razgledna točka, odkoder se vidi K2, Broad Peak, Gashebrum I. in Gasherbrum II.. Pot sva vedno znova izgubila. Čeprav naj bi hoja navkeber trajala zgolj uro, po treh urah še vedno nisva našla prave smeri. Prehiteli so naju oblaki. K2 nisva videla, a Cigarette Peak z ledenikom in pramenasto reko je bil ravno tako dih jemajoč.
Pot iz Husheja preko Skarduja v Rawalpindi (začetna ali končna točka KKH) je mučenje. Razumem zakaj vse odprave in turistične skupine priletijo v Skardu. Cesta je vijugasta in noro luknjasta, avtobusi zmajani in neudobni, vozniki pa vsi po vrsti nori. Vožnja iz Skarduja v Pindi traja cca 30 ur, od tega ima 8 ur (med Jaglotom in Beshamom) konvoj avtobusov vojaško spremstvo. Pred letom dni so namreč pripadniki ene sekte v bližini Chillasa ustavili avtobus, na katerem so bili člani druge sekte ... rezultat pa tipično pakistanski.
Največje mesto, Skardu, odlikujejo noro gostoljubni prebivalci. Ko pristaneva na obisk in čaj in kasneje odkloniva, da tam tudi prespiva ... naju možakar pospremi nazaj v mesto in zbaranta ceno najinega hotela, medtem ko je žena dala 'za na pot' pol kg suhih marelic (brez peške) in dodatne pol kg takih s peško (to lahko zdrobiš - notri je nekaj podobnega mandlju, a mogoče celo okusnejše).
Vasica Bara v bližini mesta Khaplu je bila sijajen primer premišljene rabe tal. Teraso Inda so si vaščani razdelili in uredili namakalni sistem. Da ženske med celodnevnim delom na polju ne bi zapostavljale Alaha, so jim med njivami in nasadi zgradili kar štiri majhne mošeje. Hiše so v precejšnem pobočju, ki je v veliki meri terasiran in posajen s sadnim drevjem. Zelenice daleč nad vasjo pa služijo kot poletni pašnik za živino.
Treking po dolini Hushe sva začela pod vasjo Machulu. Pozno popoldan pa sva nameravala med hojo ustaviti jeep, ki gre enkrat dnevno do zadnje vasi v dolini. Vreme je bilo super, šolarji kot vedno nasmejani, policist na 'entry' prijazen - največje legende pa so bili starčki, ki so prenavljali staro leseno mošejo. Ni se nama pretirano mudilo s čaja, saj sva vsak čas pričakovala jeep. Potem pa sva hodila še eno uro, pa še eno ... počasi se je začelo temniti in ko so še zadnji žarki zapustili Mashebrum sva dojela, da ga očitno ne bo. Čas za ... 1,2, šotor postavljen.
Iz vasice Hushe je zgolj ura in pol hoje do lepe planine Humbrok. Zagnala sva se v nasprotni breg, saj so nama v dolini povedali, da je tam razgledna točka, odkoder se vidi K2, Broad Peak, Gashebrum I. in Gasherbrum II.. Pot sva vedno znova izgubila. Čeprav naj bi hoja navkeber trajala zgolj uro, po treh urah še vedno nisva našla prave smeri. Prehiteli so naju oblaki. K2 nisva videla, a Cigarette Peak z ledenikom in pramenasto reko je bil ravno tako dih jemajoč.
Pot iz Husheja preko Skarduja v Rawalpindi (začetna ali končna točka KKH) je mučenje. Razumem zakaj vse odprave in turistične skupine priletijo v Skardu. Cesta je vijugasta in noro luknjasta, avtobusi zmajani in neudobni, vozniki pa vsi po vrsti nori. Vožnja iz Skarduja v Pindi traja cca 30 ur, od tega ima 8 ur (med Jaglotom in Beshamom) konvoj avtobusov vojaško spremstvo. Pred letom dni so namreč pripadniki ene sekte v bližini Chillasa ustavili avtobus, na katerem so bili člani druge sekte ... rezultat pa tipično pakistanski.
Ni komentarjev:
Objavite komentar