Za kontrast mesecu in pol sprehajanj na nadmorski višini 2000 - 4000 m sva za zadnjih 10 dni izbrala nižinsko in ravninsko pokrajino Punjab (Peterorečje). Po dolgem transportu iz gora smo v Rawalpindi (Pindi) prispeli nekaj čez polnoč. Skrajno neugodna ura za iskanje hotela v mestu, kjer večina (sploh cenovno sprejemljivih) namestitev tujcev ne sprejema. Tako sva (najprej nekoliko skeptična) sprejela ponujeno nastanevitev pri enem izmed sopotnikov doma. Vojak, ki je po 5 mesecih vračal iz nemirnega vojnega obmocja Linije kontrole (' Line of Control') med Indijo in Pakistanom je delo gostitelja opravil vrhunsko.
Pričakala naju je soba s kopalnico in polna košara dobrot za nočni poobedek (jabolka, breskve, mangoti ... še posebej se nama je dopadla skodelica indijskih oreščkov in postacije). Sestra je zjutraj pripravila tipičen pakistanski zajtrk (dutka chaj + prata), mati nama je pripravila spominke (blago za obleko, tradicionalno pokrivalo Severnih območij... ), oče naju je odpeljal nazaj v mesto. V Pindiju sva naslednje dva dni predvsem zelo dobro jedla in nakupovala rute.
Multan je eno najbolj vročih mest Pakistana. Navajena gorskega mraza sva noro trpela, ko sva v neznosni vročini s težkimi nahrbtniki več kot dve uri iskala hotel, ki sprejema tujce in je vsaj približno poceni. Ko sva se le podilala za trikratno ceno v primerjavi s Severom, sva se oddahnila in odšla na zasluženo hladno pijačo .. ali pet. Tu za 1€ lahko kupiš 14 2,5 dl ledeno ohlajenih stekleničk Coca Cole / Pepsija / Sprita / 7up in drugih. Zvečer naju je obiskal policijsko inšpektor, češ da hotel nima dovoljenja za sprejemanje tujcev, saj ne dosega varnostnih standartov. Na srečo je kmalu dojel, da se enostavno ne misliva preselit v sosednji hotel, kjer je nočitev 80$.
Še preden sva obiskala drugi hotel v Bahawalpurju, naju je opazil stric, ki dela za vojaško obveščevalno službo. Poklical je policijo in skupaj smo iskali primeren hotel (tak, da je bil cenovno sprejemljiv in po njihovem mnenju varen).
Konec svobode.
Prepovedali so nama prosto gibanje po mestu, še posebej znotraj bazarja. Varnostni ukrepi so bili močno poostreni po 'zelo eksplozivnih' zadnjih dneh v Peshawarju. 'Kaj bi rada videla?' ' Kaj sploh lahko vidiva?' 'Muzej in ZOO'. No, pa so nama hitro pripravili program za naslednji dan. Štirje pripadniki elitne enote Punjab policije so varovanje vzeli sila resno. V ZOO smo se peljali s sireno. En je hodil spredaj, en poleg, en zadaj - četrti je bil 'leteč'. Stik z domačini je bil seveda prekinjen, saj Pakistanci za razliko od Pak Army svoje policije ne marajo. Tisto dopoldne je bil lev verjetno precej ljubosumen, saj ni bil zvezda živalskega parka. Popoldne sva bila 'ujeta' v hotel (no, na skrivni nakup jogurta in hladne pijače sva se le zmuznila), zvečer pa so se elitovci na avtobusni uspešno zdilali za ceno najinega nočnega prevoza v Lahore.
Večdnevni sproščujoč obisk mesta Lahore, kulturne prestolnice Pakistana, je bila več prava odločitev za zadnje dni pred povratkom v domovino :)
Pričakala naju je soba s kopalnico in polna košara dobrot za nočni poobedek (jabolka, breskve, mangoti ... še posebej se nama je dopadla skodelica indijskih oreščkov in postacije). Sestra je zjutraj pripravila tipičen pakistanski zajtrk (dutka chaj + prata), mati nama je pripravila spominke (blago za obleko, tradicionalno pokrivalo Severnih območij... ), oče naju je odpeljal nazaj v mesto. V Pindiju sva naslednje dva dni predvsem zelo dobro jedla in nakupovala rute.
Multan je eno najbolj vročih mest Pakistana. Navajena gorskega mraza sva noro trpela, ko sva v neznosni vročini s težkimi nahrbtniki več kot dve uri iskala hotel, ki sprejema tujce in je vsaj približno poceni. Ko sva se le podilala za trikratno ceno v primerjavi s Severom, sva se oddahnila in odšla na zasluženo hladno pijačo .. ali pet. Tu za 1€ lahko kupiš 14 2,5 dl ledeno ohlajenih stekleničk Coca Cole / Pepsija / Sprita / 7up in drugih. Zvečer naju je obiskal policijsko inšpektor, češ da hotel nima dovoljenja za sprejemanje tujcev, saj ne dosega varnostnih standartov. Na srečo je kmalu dojel, da se enostavno ne misliva preselit v sosednji hotel, kjer je nočitev 80$.
Še preden sva obiskala drugi hotel v Bahawalpurju, naju je opazil stric, ki dela za vojaško obveščevalno službo. Poklical je policijo in skupaj smo iskali primeren hotel (tak, da je bil cenovno sprejemljiv in po njihovem mnenju varen).
Konec svobode.
Prepovedali so nama prosto gibanje po mestu, še posebej znotraj bazarja. Varnostni ukrepi so bili močno poostreni po 'zelo eksplozivnih' zadnjih dneh v Peshawarju. 'Kaj bi rada videla?' ' Kaj sploh lahko vidiva?' 'Muzej in ZOO'. No, pa so nama hitro pripravili program za naslednji dan. Štirje pripadniki elitne enote Punjab policije so varovanje vzeli sila resno. V ZOO smo se peljali s sireno. En je hodil spredaj, en poleg, en zadaj - četrti je bil 'leteč'. Stik z domačini je bil seveda prekinjen, saj Pakistanci za razliko od Pak Army svoje policije ne marajo. Tisto dopoldne je bil lev verjetno precej ljubosumen, saj ni bil zvezda živalskega parka. Popoldne sva bila 'ujeta' v hotel (no, na skrivni nakup jogurta in hladne pijače sva se le zmuznila), zvečer pa so se elitovci na avtobusni uspešno zdilali za ceno najinega nočnega prevoza v Lahore.
Večdnevni sproščujoč obisk mesta Lahore, kulturne prestolnice Pakistana, je bila več prava odločitev za zadnje dni pred povratkom v domovino :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar