Južno od Manile, glavnega mesta Filipinov, na obrobju velike (vulkanske) kaldere leži mesto Tagaltay. Znano je kot izhodišče za obisk jezera Taal (v omenjeni kalderi) oz. kot mesto, ki ima nekaj stopinj nižjo temperaturo kot Manila in tako služi kot vikend osvežitvena destinacija za prebivalce metropole. Najin tajming bi bil težko bolj ponesrečen - prišla sva namreč na predvečer praznika. Začelo se je temniti, cene sob so šle v višave, ampak hrabri imajo srečo - v sodelovanju s še enim filipinskim parom (onadva sta bila že kar obupana, saj je bil to njun poročni izlet, cena pa še za naju visoka) smo najeli sobi v bogati hiši, katere lastnik živi v ZDA. Pogajalec za ceno in bojda naš varnostnik je bil skrbnik hiše, ki je spal v lopi ob hiši.
Jezero Taal meri cca. 234 km2 in ima več vulkanskih otokov. En izmed teh vulkanskih otokov ima na sredi še eno, manjše, jezero, ki ima še en, manjši vulkan. Razgled iz roba jezera je bil sila ličen - kadilo se je iz nekaj lukenj, barva jezerske obale se je prelivala iz rumene v rdečo. Manj posrečene so bile le aktivnosti, ki so jih ponujali. "Sir, you wanna play golf" je rekel in že tišal palico v roke. Še dobro, da smo mi to prerasli oz. upam, da nisem komu dal ideje, da bo drugo leto prodajal udarce golf žogic v jezero Ledvička. Cena vožnje na otok pa prava pletnarska - za cca 2 x 15-20 min 30 ojrov .. in niti cent manj!
Pot sva nadaljevala proti jugu, s trajektom sva se odpravila na razneroma majhen otok - Marindique. Največje mestece je bilo simpatično predvsem zaradi drugačne arhitekture kot sva jo bila vajena doslej - šlo je za ostanke španske kolonialne preteklosti. Vasica na skrajnem jugu otoka, Buenavista, je bila "zanimiva". V dveh urah kot sva sedela na domnevni jeepney (tipično lokalno transportno sredstvo - gre za predelavo s strani ameriške vojske zapuščene jeepe) postaji sva spoznala vse vaške norčke. Teh je bilo glede na število prebivalcev daleč preveč! Vozniki triciklov so imeli čisto primitivne fore, piko na i je dodal policist na motorji. Svojega kawasakija je razjahal kot en kavboj iz westerna. Popravil si je klobuk, roke uprl v pas in se pri tem našopiril kot pav, potem pa seveda začel še on "nabijat", da jeepney-a ne bo, da naj vzameva tricikelj. A se je jeepney seveda pripeljal..
Preostale dni na otoku sva preživela v bližini idilične bele plaže. Spoznala sva Švicarja, ki že 30 let živi tam; lastnik resorta je neutrudno razlagal štorije iz 12 let dolge kariere ladijskega delavca; ena mama ob morju pa nama je z največjih veseljem pripravljala obroke - ribe pri njej so bile božanske!
Jezero Taal meri cca. 234 km2 in ima več vulkanskih otokov. En izmed teh vulkanskih otokov ima na sredi še eno, manjše, jezero, ki ima še en, manjši vulkan. Razgled iz roba jezera je bil sila ličen - kadilo se je iz nekaj lukenj, barva jezerske obale se je prelivala iz rumene v rdečo. Manj posrečene so bile le aktivnosti, ki so jih ponujali. "Sir, you wanna play golf" je rekel in že tišal palico v roke. Še dobro, da smo mi to prerasli oz. upam, da nisem komu dal ideje, da bo drugo leto prodajal udarce golf žogic v jezero Ledvička. Cena vožnje na otok pa prava pletnarska - za cca 2 x 15-20 min 30 ojrov .. in niti cent manj!
Pot sva nadaljevala proti jugu, s trajektom sva se odpravila na razneroma majhen otok - Marindique. Največje mestece je bilo simpatično predvsem zaradi drugačne arhitekture kot sva jo bila vajena doslej - šlo je za ostanke španske kolonialne preteklosti. Vasica na skrajnem jugu otoka, Buenavista, je bila "zanimiva". V dveh urah kot sva sedela na domnevni jeepney (tipično lokalno transportno sredstvo - gre za predelavo s strani ameriške vojske zapuščene jeepe) postaji sva spoznala vse vaške norčke. Teh je bilo glede na število prebivalcev daleč preveč! Vozniki triciklov so imeli čisto primitivne fore, piko na i je dodal policist na motorji. Svojega kawasakija je razjahal kot en kavboj iz westerna. Popravil si je klobuk, roke uprl v pas in se pri tem našopiril kot pav, potem pa seveda začel še on "nabijat", da jeepney-a ne bo, da naj vzameva tricikelj. A se je jeepney seveda pripeljal..
Preostale dni na otoku sva preživela v bližini idilične bele plaže. Spoznala sva Švicarja, ki že 30 let živi tam; lastnik resorta je neutrudno razlagal štorije iz 12 let dolge kariere ladijskega delavca; ena mama ob morju pa nama je z največjih veseljem pripravljala obroke - ribe pri njej so bile božanske!
pletnarska cena...hehhe
OdgovoriIzbriši