(Mojo) zadnjo triado sva preživela pod vulkani. Prvih nekaj dni pod Mount Isarog-om, sledeče pod Mount Mayon-om. Pod prvim sva v jungli iskala skrite slapove ter bežala pred pijavkami. Preostali del dneva pa se hladila v nakupovalnih centrih kot to delajo pravi Filipinci, zunaj je bilo namreč čisto prevroče in presoparno. Mount Mayon pa ... naju je vsakič sproti pustil povsem osupla. Predstavljaj si, da stojiš na morski obali, obrnjen proti jugu. Pred teboj je na eni strani morje in zaliv, na drugi nizki griči, večinoma porasli z bujnim tropskih rastjem. Potem pa se obrneš proti severu in pred teboj stoji šolski (strato)vulkan, visok kar 2400 m. Stožec vulkana se začne z minimalnim, komaj opaznim, naklonom ob morju, potem pa se naklon najprej počasi in nato vse hitreje veča, pobočja postajajo vse bolj strma, pod samim vrhom dosežejo 45°. Na vrhu pa dim in vidne sveže zaplate lave...
Kako kaj hrana? Najhitreje si odgovoriš s tem, da pomisliš ali si že kje v svetu jedel v filipinski restavraciji. Nisi, ane? Za ljubitelje rib in morskih sadežev okaj, sicer pa noben presežek. So izraziti ljubitelji mesa in sladkih jedi.
Kako kaj prevoz? Cela paleta možnosti. Filipine sestavlja preko 7 tisoč otokov in v kolikor si želiš videti vsaj dva otoka bo notranji let ali trajekt nujen. Za daljše razdalje po kopnem pride v poštev avtobus, železniška proga iz Manile proti jugu je že nekaj let "mrtva". Za lokalni prevoz služijo jeepney-i in tricikli. Jeppney je ameriški vojaški jeep, običajno iz časa po II. svetovni vojni, ki je bil podaljšan tako, da je v "kason" mogoče dati dve nekajmetrski klopci. Tako omogoča prevoz cca. 20 ljudi, mladeniči pa poskačejo na streho. Tricikli pa so motorji s prikolico ob strani, v kateri se običajno peljeta dva. Stojijo povsod po mestu in so taksi služba.
Kako kaj življenski standard in cene? Kot je običajno na našem svetu, občutne razlike med mestom in podeželjem. Na vasi se živi preprosto in jedo par koščkov mesa v neki omaki in šalico riža - tako zjutraj, opoldne in zvečer. Meščani so povsem navdušeni nad velikimi klimatiziranimi nakupovalnimi centri, kateri so polni restavracij s hitro hrano. V mestih je na vsakem vogalu vsaj en izmed fastfood gigantov - v priljubljenosti pa vse skupaj vodi domač, filipinski fastfood - Jollybee. V oziru na azijske države, v katere sem zahajal prejšnja leta so filipini relativno dražji, ulice so čistejše in ljudje neprimerljivo bolj pošteni, kar pa potovanje nedvomno naredi manj stresno.
Kako kaj hrana? Najhitreje si odgovoriš s tem, da pomisliš ali si že kje v svetu jedel v filipinski restavraciji. Nisi, ane? Za ljubitelje rib in morskih sadežev okaj, sicer pa noben presežek. So izraziti ljubitelji mesa in sladkih jedi.
Kako kaj prevoz? Cela paleta možnosti. Filipine sestavlja preko 7 tisoč otokov in v kolikor si želiš videti vsaj dva otoka bo notranji let ali trajekt nujen. Za daljše razdalje po kopnem pride v poštev avtobus, železniška proga iz Manile proti jugu je že nekaj let "mrtva". Za lokalni prevoz služijo jeepney-i in tricikli. Jeppney je ameriški vojaški jeep, običajno iz časa po II. svetovni vojni, ki je bil podaljšan tako, da je v "kason" mogoče dati dve nekajmetrski klopci. Tako omogoča prevoz cca. 20 ljudi, mladeniči pa poskačejo na streho. Tricikli pa so motorji s prikolico ob strani, v kateri se običajno peljeta dva. Stojijo povsod po mestu in so taksi služba.
Kako kaj življenski standard in cene? Kot je običajno na našem svetu, občutne razlike med mestom in podeželjem. Na vasi se živi preprosto in jedo par koščkov mesa v neki omaki in šalico riža - tako zjutraj, opoldne in zvečer. Meščani so povsem navdušeni nad velikimi klimatiziranimi nakupovalnimi centri, kateri so polni restavracij s hitro hrano. V mestih je na vsakem vogalu vsaj en izmed fastfood gigantov - v priljubljenosti pa vse skupaj vodi domač, filipinski fastfood - Jollybee. V oziru na azijske države, v katere sem zahajal prejšnja leta so filipini relativno dražji, ulice so čistejše in ljudje neprimerljivo bolj pošteni, kar pa potovanje nedvomno naredi manj stresno.
Na to pa še pomislil nisem in kar je seveda res - da ne poznam filipinskih restavracij!
OdgovoriIzbriši