sreda, 2. november 2011

Chaj in polo, Pakistan

Islamisticna drzava Pakistan. Kljub vecinskemu delezu muslimanov, 96%, za  razliko od Irana zenskam ni potrebno nositi ruto. Oblacila obeh spolov naj bi bila ohlapna. Moski vecinoma nosijo shalwar kameez, nekaksno kombinacijo srajce dolzine do malo nad kolen ter nabranih hlac. Pogosto imajo na glavi ali cez ramo ruto, katero uporabljajo za najrazlicnejse namene - od brisanje nosa do preporoge za molitev. Poroke so skoraj izkljucno dogovorjene - 'love marriage' predstavlja sramoto za druzino v skupnosti. Druzini se dogovorita o vsem, mladoporocenca se lahko teoreticno na poroki vidita prvic. Najprej druzina poskrbi za prvorojenca, potem drugorojenca ...

Neverjetno je kako tujca vedno sprejmejo odprtih rok. 'Come, drink chaj, you're my guest' slisiva vsak dan  kar nekajkrat in kolikor nama cas dopusca se na povabila z veseljem odzoveva, saj jim to veliko pomeni. V lokalu strezejo ponavadi samo dutka caj, crni caj z mlekom, ponekod se zeleni. To je to. Ampak ni problema, saj je dutka caj tako dober, da nocem kaj drugega :). Razlog te neizmerne gostoljubnosti tici tudi v islamski veri, ki jim pravi, da je gost kot bozji blagoslov. 

Karachi je glavno mesto province Sindh. Najvecje pakistansko mesto (14mio preb.) in najbolj umazano pakistansko mesto. Smeti, podgane na vsakem koraku. Vrocina (tiste dni okoli 33 stopinj Celzija), vlaznost in neznosen smrad so bili faktorji, da sva mesto zapustila ze po dveh dneh. Nekaj so dodale se casopisne novice, da vsak dan umre nekaj ljudi zaradi dengue mrzlice. Ta pa ni fina, jo ze poznam. Tu imajo baje verzijo, ki te pokoplje v 24ih urah. Karachi ni turisticno mesto - razlog je tudi v oddaljenosti od mest osrednjega dela Pakistana (Peshawar - Rawalpindi/Islamabad - Lahore)  ter turistom najbolj priljubljenega severa. Tako nama je vlak iz Quette do Karachija vzel 37 ur ter iz Karachija v Rawalpindi 37 ur pa pol. Ni vredno za dvodnevni obisk neravno idealnega mesta, kajne?
V Rawalpindiju sva se ustavila za kratek cas, potem pa svignila (slab bus, 20 ur, obrnit se ni dalo niti za 5 stopinj v levo in desno) proti Gilgitu, srediscu 'Severnih obmocij' (Northern Area = NA v prihodnje). Tu, v osrcju gora, je neverjetno lepo! V mislih imava kar nekaj trekingov ... upam, da se jih cimvec uresnici. Sezona se je tu ze skoraj zakljucila, saj je v visjih legah (cca 3500 m.n.v.) ze sneg, v dolinah pa pritiska hud mraz.

P.S.: Polo mi je neizmernoo vsec! Kriketa se ne razumem povsem ...
P.S.: Vreme resno protestira ze kar nekaj dni ...

4 komentarji:

  1. hahaha, švignila :) ...veliko sreče še naprej - sploh z vremenom!

    OdgovoriIzbriši
  2. :)
    Dans naju je dez pregnal iz hribov, se vedno upava, da se bo jutri dalo it proti Fairy Meadow po razgled na Nanga Parbat.

    OdgovoriIzbriši
  3. In in? Kako je bilo? Si ga videl? Si ga videl?

    OdgovoriIzbriši