Najbolj nevarna pokrajina na svetu, Pakistan

.. pa makadamska cesta!
Ta objava bo drugacna kot obicajno - bolj kot dozivljajski spis! :)


V immigration office so naju popisali ter predali policiji. Rocni vpis v 'knjigo gostov'. Iz obmejne policije naju policist pospremi do neke ute, kjer se - seveda rocno - vpiseva se v dve knjigi. Pomaha naj mu slediva in tako gremo (pes, po makadamski cesti seveda) do policijske postaje v obmejnem naselju, Taftanu. Klasika - rocni vpis v knjige :). Povejo nama, da sama ne smeva hoditi okoli in da bova do Quette (mesta, do katerega sva namenjena - cca. 600 kilometrov stran) imela policijsko spremstvo. Poveva, da sva lacna, da morava zamanjati denar ter kupiti karto za avtobus. Ni problema! Serif rece, naj skociva v zmahan Toyotin pickup. Dodeli nama dva policaja s pusko .. in ze smo na poti v downtown. Lagal bi, ce bi rekel, da me je spremstvo motilo ... noro cudni ljudje! Potem sva na policijski postaji cakala popoldanski avtobus. Vmes so zaporniki (ujel jih je Iran bodisi pri ilegalnem prehodu preko meje ali pri svercanju drog in jih izrocil nazaj Pakistanu) kosilo. Iz drugega konca dvorisca so naju gledali kot deveto cudo, nickaj prijetno.
Balochistan, najvecja provinca Pakistana, je po pisanju Pentagona najbolj neverno obmocje na svetu. Obsega zahodni del Pakistana ter tromejo Iran-Pakistan-Afganistan. Naju je pa prestrasil en stric, ki mi je na avtobusni postaji na mobitelu kazal fotografije mrtvih ljudi. Pred 14imi dnevi je namrec na tej relaciji (edina pot proti vzhodu! Cesta je slab asfalt ali makadam skozi puscavo. Povsem odprto proti Afganistanu ...) 8 oborozenih moz ustavilo bus, selekcioniralo ljudi in ubilo 26 pripadnikov plemena Sandy. Kot omenjeno so nama dodelili policaja s pusko za na pot - ampak kaj lahko sam naredi v takem primeru? Spanca med potjo ni bilo velko, se posebej ne na obmocju, kjer so bile table WARNING SANDY AREA. Med potjo smo se tik pred soncnim zahodom ustavili in iz sosednjega avtobusa so mozje zakorakali iz ceste slabih 50 metrov .. dali rute na tla in zaceli molitev. Do mene pristopi nekdo ... pokaze na njih in rece: 'Nevarni ljudje! So iz plemena Osame B.L.' Sopa andrenalin po krvi..
V Quetti, glavnem mestu province Balochistan, sva bolj malo hodila okoli. Zaradi vojne proti terorizmu se je narodnostna sestava tu spremenila - v tem obmejnem mestu danes zivi najmanj 70% Pastunov (Afganistancev). Na vsakem kriziscu so s puskami oborozeni policaji, na vecjih so vojaski bunkerji, mesto konstantno preletavajo vojaska letala. Pred vsako menjalnico (cetudi ima 2m2) je eden ali pa sta dva strica s pusko. V bistvu se tezko znajdes v trenutku, da okoli sebe ne vidis niti ene puske. Pomoje mi ni uspelo. Verjetno ni treba poudariti, da fotografij iz teh obmocij seveda nimam.
Naslednji dan sva se odpravila na vlak proti Karachiju. Tik preden je vlak speljal sva v casopisu prebrala, da je bila prejsni dan v Quetti eksplozija. Na sreco nisva nic slisala. Ko le speljemo (4 ure smo sedeli na vlaku in cakali gorivo) policaj rece, da naj zapremo okna, saj bomo kmalu sli skozi obmocje, kjer otroci pogosto kamenjajo vlak. Zacne se temniti - in glej ga zlomka ... vlak nima luci! Ruzak pod klop, dokumente za pas, fotoaparat pod glavo .. pa sva zaspala z stirimi puskami v radiju 2 metrov ...

Brez skrbi - situacija na jugu je bolj mirna in na sever, v gore - ki so zelo varne, se podajava po varnih obmocjih. Karakorum Highway, prihajava!