Nobeno turistom dostopno mjanmarsko mesto ni tako kaoticno kot Yangon. Veliko bolj se mi dopadejo manjsa mesta. Vsako ima glavni market in okoli polno trgovinic z kitajsko robo. Nadvse so mi simpaticni tea shop-i ... se nikoli mi noben caj ni bil tako vsec kot mi je njihov crni z mlekom - prav mjami!
Ker toliko casa preziviva na avtobusih, kjer se poslusa glasba, poznam ze (skoraj) vse njihove komade - bolje receno priredbe. Vlada je prepovedala predvajanje glasbe s tujimi besedili in zato obstajajo bolj ali manj posrecene predelave svetovno znanih skladb. Ko smo ze pri omejitvah vlade - cisto vsakic je potrebno izvesti skoraj cel projekt, da je mogoce moja javljanja objaviti - blogspot je namrec blokiran (gmail pa ravno tako!). Zanimiv je njihov sistem davkov. Vladni usluzbenci pridejo 2x,3x letno v hotel in bolj kot ne cez palec ocenijo koliko bi oni denarja. Ce je seznam gostov daljsi vzamejo vec, drugace manj. Kako deluje cestninjenje ter kako tovornjakarji z kitajsko robo podkupujejo policiste pa sta se dve stvari, ki spadata v kategorijo "Only in Mjanmar".
Misija potovanja - narediti solidno fotko pagod v Baganu - bo najverjetne uspela. Fotkal sem ob soncnem vzhodu in zahodu, saj cez dan zaradi vrocine ni bilo clovesko biti zunaj. Ob Inle Lake-u pa je klima le bolj prijazna. Prvic sva se tudi resno spoznala z monsunskim dezjem. Izlet z colnom se je izkazal kot dobra nalozba - videla sva kako tradicionalno lovijo ribe, rocno izdelujejo nakit, kako delajo sale, oblacila in longie-je iz lotusa, svile in bombaza, kako se naredi deznik.
Potrpljenje. Najpomembnejsa stvar, ki je nikakor ne smes pozabiti doma, ko potujes v Mjanmaru iz kraja A v kraj B. Za pot v 70km oddaljeno mesto sva rabila dobrih 8ur. Glavne avtobusne postaje so locirane 7-10km ven iz mest (pitaj Boga zakaj je to dobro). Najprej sva vzela pick-up, ki naju je pripeljal na postajo. Tam naju ena zadeta babica prasa kam greva. Povem, da za Kalaw in ona pomaha naj se malo usedeva ces da bo avtobus kmalu tu. Po eni uri vprasam kdaj pride bus pa odvrne, da cez uro do dve (tu je skoraj tako kot v filmu Tu pa tam - avtobus vozi bolj na koledar kot na uro!). Po dveh urah igranja briskule pa mimo svigne bus - brez da bi se ustavil. Zenska nama zrihta, da naju pelje pick-up poln paradiznika. In glej ga zlomka .. sredi serpentin nam crkne avto. Po uri in pol neuspesnega sravbanja naju predajo drugemu pick-upu. Voznik za naju placa vozniku drugega pick-upa. Ko cez 2 uri pridemo v Kalaw pa "sprevodnik" in voznik zahtevata denar. Razlagam jima, da se videl, kako je dobil denar in da ce ga ne bi to ravno tako ne bi bil moj problem - voznjo sem namrec placal. Ker so znali kar je bilo od anglescine samo besedo "money" so si zrihtali prevajalca. Sklep: trik jim ni uspel - od mene niso dobili nic denarja. Dejstvo: za tujce je Mjanmar varna drzava. Ceprav je 5 burmancev (za 2 glavi manjsih) od mene zahtevalo denar mi niti na kraj pameti ni padlo, da bi jim kaj doplacal. Zavedam pa se, da bi zgodba znala imeti na Balkanu pa povsem drugacen razplet.
V Kalawu sva se podala na enodnevni treking do gorskih vasic, ki se ukvarjajo z gojenjem kitajskega caja. Priznam, da sem si malo sposodil nasega juzno indijskega rimokatoliskega vodica in ga dokaj direktno poprasal tudi po "prepovedanih" vprasanjih. Nekaj casa je bil nekoliko sramezljiv, potem pa je sprevidel, da smo sami sredi gozda in se je malo razprical. Tako kot ostali je tudi on "ujetnik drzave", a takega misljenja ob prisotnosti drugega burmanca ne bo nikoli priznal - vlada ima obvescevalce povsod in res se nikoli ne ve kdo je njihov in kdo ne!
Naslednje javljanje iz terena bo iz Tajske (ali pa ze Laosa) - sile razmer so naju prisilile, da zapuscava drzavo teden dni prej (in brez srkbi - tokrat se nisem zapletel v kaksne nesporazume z oblastmi)
P.S.: Vedel sem! V Svici ziveci Slovenec, novinar po poklicu, je potrdil moje sume. Turistom sledijo. Povedal je, da ga je ob prejsnem obisku drzave v Mandalayu pobral voznik tuktuk-a in mu povedal povsem tocno kje se je gibal zadnjih 5 dni. Vse vejo, povsod so spijuni.
Ker toliko casa preziviva na avtobusih, kjer se poslusa glasba, poznam ze (skoraj) vse njihove komade - bolje receno priredbe. Vlada je prepovedala predvajanje glasbe s tujimi besedili in zato obstajajo bolj ali manj posrecene predelave svetovno znanih skladb. Ko smo ze pri omejitvah vlade - cisto vsakic je potrebno izvesti skoraj cel projekt, da je mogoce moja javljanja objaviti - blogspot je namrec blokiran (gmail pa ravno tako!). Zanimiv je njihov sistem davkov. Vladni usluzbenci pridejo 2x,3x letno v hotel in bolj kot ne cez palec ocenijo koliko bi oni denarja. Ce je seznam gostov daljsi vzamejo vec, drugace manj. Kako deluje cestninjenje ter kako tovornjakarji z kitajsko robo podkupujejo policiste pa sta se dve stvari, ki spadata v kategorijo "Only in Mjanmar".
Misija potovanja - narediti solidno fotko pagod v Baganu - bo najverjetne uspela. Fotkal sem ob soncnem vzhodu in zahodu, saj cez dan zaradi vrocine ni bilo clovesko biti zunaj. Ob Inle Lake-u pa je klima le bolj prijazna. Prvic sva se tudi resno spoznala z monsunskim dezjem. Izlet z colnom se je izkazal kot dobra nalozba - videla sva kako tradicionalno lovijo ribe, rocno izdelujejo nakit, kako delajo sale, oblacila in longie-je iz lotusa, svile in bombaza, kako se naredi deznik.
Potrpljenje. Najpomembnejsa stvar, ki je nikakor ne smes pozabiti doma, ko potujes v Mjanmaru iz kraja A v kraj B. Za pot v 70km oddaljeno mesto sva rabila dobrih 8ur. Glavne avtobusne postaje so locirane 7-10km ven iz mest (pitaj Boga zakaj je to dobro). Najprej sva vzela pick-up, ki naju je pripeljal na postajo. Tam naju ena zadeta babica prasa kam greva. Povem, da za Kalaw in ona pomaha naj se malo usedeva ces da bo avtobus kmalu tu. Po eni uri vprasam kdaj pride bus pa odvrne, da cez uro do dve (tu je skoraj tako kot v filmu Tu pa tam - avtobus vozi bolj na koledar kot na uro!). Po dveh urah igranja briskule pa mimo svigne bus - brez da bi se ustavil. Zenska nama zrihta, da naju pelje pick-up poln paradiznika. In glej ga zlomka .. sredi serpentin nam crkne avto. Po uri in pol neuspesnega sravbanja naju predajo drugemu pick-upu. Voznik za naju placa vozniku drugega pick-upa. Ko cez 2 uri pridemo v Kalaw pa "sprevodnik" in voznik zahtevata denar. Razlagam jima, da se videl, kako je dobil denar in da ce ga ne bi to ravno tako ne bi bil moj problem - voznjo sem namrec placal. Ker so znali kar je bilo od anglescine samo besedo "money" so si zrihtali prevajalca. Sklep: trik jim ni uspel - od mene niso dobili nic denarja. Dejstvo: za tujce je Mjanmar varna drzava. Ceprav je 5 burmancev (za 2 glavi manjsih) od mene zahtevalo denar mi niti na kraj pameti ni padlo, da bi jim kaj doplacal. Zavedam pa se, da bi zgodba znala imeti na Balkanu pa povsem drugacen razplet.
V Kalawu sva se podala na enodnevni treking do gorskih vasic, ki se ukvarjajo z gojenjem kitajskega caja. Priznam, da sem si malo sposodil nasega juzno indijskega rimokatoliskega vodica in ga dokaj direktno poprasal tudi po "prepovedanih" vprasanjih. Nekaj casa je bil nekoliko sramezljiv, potem pa je sprevidel, da smo sami sredi gozda in se je malo razprical. Tako kot ostali je tudi on "ujetnik drzave", a takega misljenja ob prisotnosti drugega burmanca ne bo nikoli priznal - vlada ima obvescevalce povsod in res se nikoli ne ve kdo je njihov in kdo ne!
Naslednje javljanje iz terena bo iz Tajske (ali pa ze Laosa) - sile razmer so naju prisilile, da zapuscava drzavo teden dni prej (in brez srkbi - tokrat se nisem zapletel v kaksne nesporazume z oblastmi)
P.S.: Vedel sem! V Svici ziveci Slovenec, novinar po poklicu, je potrdil moje sume. Turistom sledijo. Povedal je, da ga je ob prejsnem obisku drzave v Mandalayu pobral voznik tuktuk-a in mu povedal povsem tocno kje se je gibal zadnjih 5 dni. Vse vejo, povsod so spijuni.
