Dolina Alamut in prva vecerja: ovcji mozgani, Iran

Iran je leta 1979 postal prva islamska drzava na svetu. Vodja islamisticne revolucije, Khomeini, je postal voditelj drzave. Ljudje pravijo, da so reforme slabe (npr. v zadnjih 30ih letih niso zgradili niti ene nove univerze). Po njegovi smrti ga je nasledil Khamenei, ki vodi podobno, ljudem nevsecno, poliko. Njuni podobi se pojavljata povsod - na ulicah, plakatih na stavbah, na denarju. Znani iranski predsednik, Ahmadinejah, in vlada sta zgolj izvedbeni aparat voditeljeve filozofije.
Zakaj je Iran tako nepriljubljen?

1. nuklearne elekrarne. Zahod skrbi, da bi razvili jedrsko bombo.
2. Izrael. Ahmadinejah je rekel, da bi Izrael moral biti izbrisan iz zemljevida.
3. Sponzor terorizma. Citat G. Busha, saj naj bi Iran podpiral in financiral palestinski teroristicni skupini Hezbollah in Hamas.
Vlada obvladuje medije in celo hoce razviti 'Intranet' - svojo verzijo interneta, saj ljudje znajo priti preko cenzure in brati tuje medije, ki jim odpirajo oci. Strogo verska vlada je uzakonila kode oblacenja. Zenske morajo nositi dolge hlace in rokave ter imeti z ruto pokrite lase (ko dopolnijo 10 let). Lahko so aretirane, ce kazejo prevec las. Danes je k meni pristopil gospod in me vprasal, ce me ni strah, da bi Martino aretirali, saj njen pulover ni dovolj dolg, da bi prekril rit. Pa sem rekel, da me ni. Kaj pa naj.
V muslimanski drzavi se alkohol in svinjina ne prodaja, kockanje je prepovedano. Fantom pri 16ih letih vzamejo passporte, katere dobijo nazaj po opravljenem vojaskem roku, ki je obvezen po koncanem solanju. Kar pa mlade najbolj spravlja ob pamet pa je dejstvo, da ni lokalov, diskotek, kjer bi se lahko druzili. Se slabse - po ulici se ne sme sprehajati neporocen par, ampak samo moz in zena. Seveda pri oddaji sob v hotelih vestno preverjajo, ce sva porocena.
Ampak ne glede na vladne omejiteve so ljudje veseli, nasmejani, noro prijazni in se bolj gostoljubni. Na ulici me ves cas pozdravljajo 'Hello', 'Welcome to Iran', How are you, sir?'. Martine niti ne pogledajo, a se pocasi navaja na to. Nima druge opcije :) Ko sva trekala so se ves cas ustavljali in ponujali prevoz ali pa so zeleli samo pozdraviti in se rokovati. Nekaj tovornjakarjev se je ustavilo, da so nama dali pest orehov. En avto je peljal mimo, obrnil in nama pripeljal nazaj grozje. Izjemni ljudje! Ce vidijo, da zbegan gledas okoli, ti sigurno kdo pristopi in te odpelje kamorkoli ze hoces - enostavno si vzamejo cas. Vceraj me je nekdo ogovoril in rekel, da nama lahko pomaga zdilati ceno za taksi. Na koncu sva pol dneva prezivela pri njemu doma, kjer nama je tudi pripravil kosilo. Za popotnico pa dal en kozarec kivijeve marmelade!

Cez mejo nama je pomagal Mohamed iz Tabriza. Nekoliko se je ponorceval iz vlade in mi pustil kontakt, ce bi imela kakrsnekoli tezave.
Za uvod v Iran sva se ustavila v Maku-ju, manjsem mestu na cistem SV drzave. Prva vecerja: mozgani od ovce. 3 v 1em: prvic, zadnjic in nikoli vec. Ni ravno nek kulinaricni presezek, vsaj meni ne. Za Tabrizem sva se odpravila v dolino Alamut. Prvi postanek je bila vasica Gazor kahn, od koder je izhodice za vzpon na grad Alamut. Cudovit razgled! Naslednji dan sva se podala kar pes do konca doline, do vasi Garmarut. In to z nahrbtniki (20kg) cca 18 kilometrov dalec. Po zanimivi nocitvi (dez v gorah, na cca 2000 m.n.v. - Klemen&Tadej: to je bla nadgradnja vseh nasih prejsnih srvajavrjev! :)) sva zacel vzpon na prelaz Salamat ( 3200m.n.v., gorovje Alborz), potem pa je sledil celodnevni spust v dolini. En stop (cca 2 ure voznje) in ze sva bila v Prikaspijski nizini. Med hojo sva videla izjemno lep kanjon in nekaj  z avtom nedostopnih gorskih vasic. V dolini pa je bila ena, ki naju je cisto osupnila. Hise nametana po bregu brez kakrsnega koli reda, vse razpadajoce, ljudje so najdu gledali kot da bi iz Lune padla. Zunanji svet (cesta) je vas dosegel sele pred kratkih.
Pocitek v dezevnem Chalusu pred baje noro vrocim centralnim in juznim Iranom se je neverjetno prilegel.

100 gramsko Milko bi zdele za salo pospravu! :)