Sost je eno najbolj simpaticnih obmejnih mest, kar sem jih obiskal. Glavna ulica, v bistvu KKH, je polna trgovinic, restavracij in cajnic. V mestecu so samo moski - zenske skrbijo za hiso in otroke v visje lezeci vasi. Tujcev je zelo malo in ponavadi ne ostanejo vec kot noc, cakajoc na transport bodisi proti Hunzi ali na Kitajsko. Mogoce so ravno zato bili najinega vecdnevnega postanka toliko bolj veseli: v hotelu so nama prvi vecer v sobo prinesli jabolka, drugi vecer pa postregli zastonj vecerjo (riz s piscancem je ostal od popoldanskega predvolilnega srecanja). Natakarju bliznje restavracije sva se s kartanjem in iskrenimi nasmehi tako prikupila, da naju je dobesedno tiscal skozi vrata, ko sva vztrajala, da placava kosilo, in ves cas ponavaljal: `you`re our guest!!`.
Dolina Chapursan je po nekajletni prepovedi potovanja za turiste po prizadevanju Alam Jana zopet odprta. Dva dni sva ostala pri Janu in njegovi druzini v tipicni Wahki hisi. Kultura izhaja iz Wahkanskega koridorja, iz Afganistana. Po dolini se opazi veliko tabel o sponzorstvu pri gradnji, vecinoma sol, s strani `Central Asia Institute`. Institut je ustanovil Greg Mortinson, cigar zgodba je opisana v `Tri skodelice caja`. Knjigo toplo priporocam v branje! Brat najinega gostitelja pa je bil pogonsko kolo organizacije v Pakistanu. Sole sicer intenzivno gradijo tudi v Afganistanu in Tadzikistanu. Kljub temu, da sva `Pamir Festival` zamudila, dva zelela videti svetisce Baba Ghundi, kjer se je dogajal. Policija nama je med ogledom zasegla potne liste in naju priganjala, naj pohitiva. Skrbelo jih je za najino varnost (navkljub temu, da tu se nikoli ni bilo incidentov), saj svetisce stoji dobrih 10 km od Afganistana. No, ko sva pa odhajala, pa so naju le povabili na caj in piskote.
Iz doline v Sost (cca 80 km) gre samo en jeep dnevno, in sicer v zelo zgodnjih jutranjih urah. Po skoraj uri hoje po dolini navzdol naju dohiti prvo vozijo. Ustopam ga, potem pa opazim, da ima na kasonu velikega jaka in polno koz. Recem, da je ok, da vidim, da nima prostora. On pa rece, da se seveda lahko peljeva, da naj vrzeva ruzoke na koze in da - jak pa res ne brca. In sva se peljala v dolino, tik ob jaku. In ne da brezplacno, voznik nama je se kupil cokoladice za na pot!
Passu je znan po gorah, imenovanih `katedrala`. To pa ni vse - dva ledenica, Passu glacier in Batura glacier (en daljsih v Karakorumu; 56 km) prideta skoraj do ceste, KKH, in ogled teh preko doline Yunz je obvezen!
Transport ljudi in mogoce se bolj tovora po KKH je pred parimi leti mocno otezil skalni podor. Gradivo je zajezilo dolino in gorvodno je iz dneva v dan narascalo jezero, danes znano kot `Atabad Lake`. Pod jezerom je se danes kar nekaj km KKH in ena vas. Ta del povezave se premaga z enourno voznjo z colnom. Zanimivo je videtikako se cesta konca v jezeru in kaksno tezasko delo opravlja 400 delavcev, ki na eni strani jezera rocno raztovarjajo, na drugi strani pa natovarjajo stevilne tovornjake.
Dolina Chapursan je po nekajletni prepovedi potovanja za turiste po prizadevanju Alam Jana zopet odprta. Dva dni sva ostala pri Janu in njegovi druzini v tipicni Wahki hisi. Kultura izhaja iz Wahkanskega koridorja, iz Afganistana. Po dolini se opazi veliko tabel o sponzorstvu pri gradnji, vecinoma sol, s strani `Central Asia Institute`. Institut je ustanovil Greg Mortinson, cigar zgodba je opisana v `Tri skodelice caja`. Knjigo toplo priporocam v branje! Brat najinega gostitelja pa je bil pogonsko kolo organizacije v Pakistanu. Sole sicer intenzivno gradijo tudi v Afganistanu in Tadzikistanu. Kljub temu, da sva `Pamir Festival` zamudila, dva zelela videti svetisce Baba Ghundi, kjer se je dogajal. Policija nama je med ogledom zasegla potne liste in naju priganjala, naj pohitiva. Skrbelo jih je za najino varnost (navkljub temu, da tu se nikoli ni bilo incidentov), saj svetisce stoji dobrih 10 km od Afganistana. No, ko sva pa odhajala, pa so naju le povabili na caj in piskote.
Iz doline v Sost (cca 80 km) gre samo en jeep dnevno, in sicer v zelo zgodnjih jutranjih urah. Po skoraj uri hoje po dolini navzdol naju dohiti prvo vozijo. Ustopam ga, potem pa opazim, da ima na kasonu velikega jaka in polno koz. Recem, da je ok, da vidim, da nima prostora. On pa rece, da se seveda lahko peljeva, da naj vrzeva ruzoke na koze in da - jak pa res ne brca. In sva se peljala v dolino, tik ob jaku. In ne da brezplacno, voznik nama je se kupil cokoladice za na pot!
Passu je znan po gorah, imenovanih `katedrala`. To pa ni vse - dva ledenica, Passu glacier in Batura glacier (en daljsih v Karakorumu; 56 km) prideta skoraj do ceste, KKH, in ogled teh preko doline Yunz je obvezen!
Transport ljudi in mogoce se bolj tovora po KKH je pred parimi leti mocno otezil skalni podor. Gradivo je zajezilo dolino in gorvodno je iz dneva v dan narascalo jezero, danes znano kot `Atabad Lake`. Pod jezerom je se danes kar nekaj km KKH in ena vas. Ta del povezave se premaga z enourno voznjo z colnom. Zanimivo je videtikako se cesta konca v jezeru in kaksno tezasko delo opravlja 400 delavcev, ki na eni strani jezera rocno raztovarjajo, na drugi strani pa natovarjajo stevilne tovornjake.
Ni komentarjev:
Objavite komentar